»Oblikovanje kot nosilec kulturnega spomina«

V večini izdelkov selekcije Made in Slovenia lahko zasledimo domiselno interpretacijo v zgodovini nastalih značilnosti slovenskega prostora – narave, okolja, kulturne produkcije prebivalcev ... Tudi vaši različno oblikovani žlički, ki spadata pod skupni set s Plečnikovo »šal'co ali sladkornico« oblikovalke Uršule Oitzl Magister (Urchic), se opirata na tradicionalne obrti in materiale. Kakšen pomen vidite v takšnem načinu produkcije?

Poznavanje tradicije in z njo povezanih znanj lahko deluje kot dragocen vir, ki izhaja iz lokalne modrosti, kulturne dediščine in skupnostnih praks ter omogoča razvoj oblikovalskih rešitev. Te naj bi bile seveda trajnostne, kontekstualno premišljene in družbeno relevantne. Kot oblikovalko me prav ta tema najbolj nagovarja: kakšen je pomen znanja in razumevanja tradicij, zlasti v povezavi z inovativnim razmišljanjem, in kako lahko predstavlja temelj oblikovalskega procesa.

Oblikovalka, arhitektka, tudi restavratorka Lucija Perko
Foto: Pathipol Ratchataarpa

Oblikovno (in tudi z izbranim materialom) nas žlički poneseta na začetek prejšnjega stoletja, poznavalci pa bi brez dodatnega besedila najverjetneje takoj pomislili na Plečnikovega ustvarjalnega duha. Lahko poveste več o svoji inspiraciji in reinterpretaciji arhitektovega dela?

Plečnikova »Šal’ca z žličko« predstavlja najin (z Oitzl Magister, op. a.) oblikovalski poklon arhitektu Jožetu Plečniku ob 150. obletnici njegovega rojstva. Elementa sta zasnovana kot spoštljiv dialog z mojstrovim ustvarjalnim opusom, njegovim odnosom do materiala, oblike in vsakdanjih ritualov, med katerimi je imela posebno mesto prav skodelica kave. Splošno znano je namreč, da je bil Plečnik velik kofetar. Oblika je bila seveda primerno prilagojena, vendar pa ta sodobna interpretacija povzema njegove značilne oblikovalske principe: jasnost geometrije, premišljeno razmerje med elementi in simbolna raba detajla ... Set šal'čke in žličke presega zgolj uporabno vrednost in deluje kot nosilec kulturnega spomina. Mišljen in ustvarjen je bil predvsem kot navdih, vrednota in trajna prisotnost v sodobnem oblikovanju.

Vse verzije medeninastih žličk iz spominskih setov, ki se poklanjajo arhitektu Jožetu Plečniku; spodnji iz kolekcije "Plečnikova šal'ca ali sladkornica z žličko"
Foto: arhiv oblikovalke

Medenina je, vsaj sama tako opažam, danes že zelo redko uporabljena kovina. Kako to, da ste se odločili za njeno uporabo in zakaj ravno za ta izdelek?

Medeninasta žlička predstavlja stilizirano interpretacijo Plečnikovih arhitekturnih in oblikovalskih elementov ter njegove temeljne ideje, da je mogoče iz preprostih, pogosto spregledanih materialov ustvariti uporabne predmete z izredno estetsko in simbolno vrednostjo. Tudi mojster je pogosto uporabljal visoko loščeno medenino – torej poceni, skromen material, ki se lahko s skrbno obdelavo prelevi v dragocenega.

Medeninaste žličke iz kolekcije "Plečnikova šal'ca ali sladkornica z žličko" pred poliranjem
Foto: arhiv oblikovalke

Plečnikova »šal'ca in sladkornica z žličko« sta izdelka, ki sta ju z oblikovalko Oitzl Magister izdelali v omejeni izdaji, zato vas verjetno ne morem vprašati, kako bi potekal proces, če bi naročila do 20 kosov enega ali drugega kompleta ...

Na začetku sta bila izdelka mišljena v omejeni seriji, saj si nisva predstavljali, da bo toliko zanimanja. Naročilo je seveda izvedljivo, samo ne z danes na jutri. Izdelke iz medenine načeloma naredim na zalogo, tako da imam najverjetneje nekaj žlic pri sebi. Če ne, jih pač dam uliti na novo in jih še obdelam, spoliram. Povpraševanja po Plečnikovih setih je kar veliko, tako da sproti nastajajo nove serije. Ker so obema teme, ki jih tovrstni predmeti nagovarjajo, blizu, je sodelovanje eno samo veselje. Obe sva iz arhitekture tudi postopoma prestopili na oblikovalsko oziroma rokodelsko področje, predvsem pa nama je skupno zanimanje za vrednote kakovostnih, lepih, smiselno oblikovanih, ustvarjenih izdelkov.

»Fabianijev« set Dunaj–Trst–Štanjel je darilni komplet za strežbo tort: stojalo iz kraškega kamna (Unikam), desertni krožniki iz porcelana (Urchic Porcelain) in servirna žlica z vilicami iz medenine (Stories of Silver). V obliki in izbranih materialih združuje ter izraža mnoštvo polj ustvarjanja in večplastno identiteto arhitekta Maksa Fabianija.
Foto: Klemen Bizjak (Adriafoto)

Na vaši spletni strani (https://storiesofsilver.com) so predstavljeni tudi drugi vaši izdelki, predvsem iz srebra. Za namen članka pa me bo vseeno najbolj zanimala serija Preteklost v sedanjost, v kateri poleg že omenjenih medeninastih žličk lahko zasledimo tudi trojni set »Plečnikovih« medeninastih žlic, »Fabianijev« komplet za torto Dunaj–Trst–Štanjel (kamniti krožnik in porcelanasti desertni krožnik ter medeninasta servirna žlica z vilicami), srebrno zbirko nakita, navdahnjeno s Plečnikom (uhani, ogrlice) ter kolekcijo poročnega nakita »Fabianijeve vrtnice« (uhani, ogrlica, lasnica, zapestnica in sponke). Zdi se, da sta vam omenjena arhitekta zelo pri srcu ...

Plečnik in Fabiani sta brez dvoma izjemni osebnosti, ki sta bili zaradi takšnih in drugačnih razlogov dolgo potisnjeni v ozadje. Nepredstavljivo in nerazumljivo se mi zdi, kako nam njunega spomina nacionalno ne uspe umestiti na primerno mesto. Slovenci nimamo takih in toliko presežkov, s kakršnimi se lahko pohvalijo npr. naši zahodni sosedi. Še toliko bolj je torej pomembno, da spoštujemo in ohranjamo, kar imamo. Precej ljudi pri nas Fabianija sploh ne pozna. Si predstavljate, da kateri Italijan ne bi vedel, kdo je npr. Michelangelo? To nepoznavanje in s tem tesno povezan slab odnos do naše dediščine sta pri nas naravnost kritična. Vsi našteti izdelki so nastali prav zaradi omenjenih razlogov – vsako leto izdelujemo nove serije dediščinsko navdahnjenih predmetov, najnovejši so npr. srebrni uhani »Situle«.

Ogrlica iz serije srebrnega nakita »Fabianijeve vrtnice«
Foto: arhiv oblikovalke

Lahko še kaj več poveste o navdihu za serijo srebrnega nakita »Fabianijeve vrtnice«, ki je tudi uvrščen v selekcijo Made in Slovenia?

Plečnik je naredil toliko stvari, da je nabor, iz katerega lahko črpaš, res obsežen. Večjo težavo mi je predstavljal Fabiani. Veliko več kot stavb je naredil urbanističnih ureditev. Manj ima tudi »tipičnih detajlov«, po katerih bi bilo njegovo delo v širši javnosti takoj razpoznavno ... Ideja o »Fabianijevih vrtnicah« je nastala na podlagi spominov moje mame, ki izhaja z območja okoli Kobdilja pri Štanjelu. Kot osnovnošolka je občudovala takrat sicer že zelo zapuščeni Ferrarijev vrt, delo arhitekta Fabianija, na katerem so še celo v 80. letih prejšnjega stoletja vztrajale prej zasajene vrtnice in potonike.

Serija srebrnega nakita »Fabianijeve vrtnice« med nastajanjem
Foto: arhiv oblikovalke

Če prav razumem, za izdelki pod blagovno znamko Stories of Silver stojite z gospo Titapo Tanskul, izdelovalci pa so tajski obrtniki iz skupnosti ljudstva Karen. Lahko poveste kaj več o vašem sodelovanju?

Znamka Stories of Silver je nastala na Tajskem, ker sem tam dolga leta prebivala, poučevala in ustvarjala. Tesno sodelovanje s skupnostjo ljudstva Karen in njihovimi srebrarji na severozahodu Tajske je bilo že od samega začetka glavna ideja in naše poslanstvo, saj se ti izdelki nanašajo na tradicionalno obdelavo srebra, ki jo poznajo samo še v takšnih skupnostih. V veliko čast si štejem, da so me sprejeli, kar za to izolirano skupnost ni običajno niti pogosto, in da sem se imela možnost naučiti katere od njihovih starodavnih tehnik. Vse, kar vem o srebru, sem se naučila od njih. S tem materialom prej nikoli nisem delala. Zadnja štiri leta pa sem v glavnem v Sloveniji, tako da je zdaj stvar malo drugačna. Stories of Silver tako zdaj deluje na dveh lokacijah: medtem ko s tajsko vejo ohranjam stike in z njimi še vedno tesno sodelujem, sem si na Vipavskem ustvarila manjšo delavnico, v kateri nastajajo novi izdelki. Zadnja leta se ukvarjam predvsem z že omenjenimi dediščinskimi izdelki.

Srebrni uhani iz serije »Listki« s potolčeno površino
Foto: arhiv oblikovalke

V vaši predstavitvi na spletni strani Made in Slovenia piše, da ste doštudirali arhitekturo v Firencah, sicer smer industrijsko oblikovanje, in si prve izkušnje nabirali pri podjetju Ikea. Kako to, da ste se v nekem trenutku odločili, da si pravzaprav želite delati drugače – povezovanja sodobnega oblikovanja s tradicionalnimi znanji?

Firence so mi dale znanje in širino, česar v majhnem okolju ne moreš dobiti. Pedagoški pristop je drugačen kot pri nas: vsa leta študija smo imeli zgodovino, tudi filozofijo, psihologijo in sociologijo. Kar se mene tiče, so to osnove. Mogoče je bila še najbolj drugačna debata: vedno prisotna, včasih neusmiljena, celo naporna in vsiljiva, pod črto pa zlata vredna. Velik poudarek smo imeli na študiju materialov. Tudi to je bilo zame presodnega pomena. Zanimanje za spajanje sodobnega oblikovanja s tradicionalnimi znanji je posledica obvezne prakse, ki smo jo v višjih letnikih morali opraviti vsi in ki je služila kot osnova za vse oblikovalske projekte. Med študijem smo sodelovali z nožarji, kamnoseki, za diplomsko delo sem npr. raziskovala toskanske keramične tehnike … Vse to so bile enkratne izkušnje. Od takrat ni bilo več poti nazaj. Stories of Silver pa sem soustvarila pozneje, pot me je vodila iz Firenc v Bangkok, kjer sem dolgo predavala o notranjem in produktnem oblikovanju. Še zelo dolgo sem tudi delala na področju interierjev, dokler ni srebrarstvo postopoma prevzelo osrednje vloge. Prenove, restavriranje, načrtovanje pohištva, zadnja leta pa še doktorski študij heritologije, pri katerem se prav specifično ukvarjam s tem, kakšno vlogo ima oblikovanje pri dojemanju dediščine – vse to se izmenjuje in poteka v glavi in na moji delovni mizi.

Lucija Perko med izdelavo potolčene površine z ostrim robom, ki na srebru pusti brazdast vzorec
Foto: arhiv oblikovalke