Rastline kot spomini, proces kot bistvo

Kaj si želite, da bi vas ljudje vprašali o vaših projektih, pa vas ne?

Ukvarjam se s tako posebnimi, tako nišnimi stvarmi, da le redko najdem sogovornika, s katerim bi lahko v globino govorila o svojih projektih in postopkih. Velikokrat se pogovarjamo zelo na splošno, manj je tega, da bi me kdo do potankosti spraševal o vsakem projektu, da bi se prej o njem zelo dobro poučil in me nato s svojimi vprašanji izzval. Ampak seveda mi je jasno, da je to pač oblika intervjuja in da mojih projektov morda nihče tako dobro ne pozna kot ravno jaz sama. 

Rada poudarim, da je proces tisti, ki mi vedno največ pomeni. Vsak rezultat, umetniško delo ali kakorkoli že želiva temu reči, je zame bolj ostanek tega procesa. Je materialni kos, ki me opominja na proces, ki je pripeljal do njega. 

Gre torej za vaš osebni spominek na trenutek ustvarjanja?

Tako je, gre za nekakšen zaznamek v času, ki pripoveduje o tem, kje sem v nekem času bila, kaj sem počela, kaj se mi je motalo po glavi, kateri ljudje so me takrat spremljali. Obenem pa predstavlja ventil za vsa moja zanimanja in skoraj že manično opazovanje in čudenje nad naravo. Je oprijemljiv del, simbol kolesja, ki se v moji glavi ne ustavi, ki se po vsakem končanem projektu zavrti v drugo smer in pri katerem je vsak projekt pravzaprav nastavek za nov izziv, saj se med samim ustvarjanjem/raziskovanjem ves čas odpirajo nova vprašanja.

Med ustvarjanjem serije Rastlinsko, sortiranje listov
Foto: arhiv avtorice

Ali še na kakšen drugačen način dokumentirate svoj proces? Ali je umetniško delo njegova edina zabeležka oziroma posledica?

Pri seriji Rastlinsko sem se res trudila dokumentirati vse veje tega projekta: od nabiranja rastlin pa do osvetljevanja, vlivanja v epoksi, popisovanja in tako naprej, takrat je na podlagi procesa nastal tudi kratek film. Pred tem si niti sama nisem predstavljala števila korakov, ki spremljajo posamezen projekt. Meni tudi ogromno pomeni, če kakšen umetnik – pa ne le umetnik, tudi znanstvenik, biolog – pokaže zakulisje svojega delovanja in vse raznovrstne postopke, ki so potrebni za doseganje rezultata. Beležk mam sicer ogromno, zapisujem si pa bolj tehnične stvari, recimo čas osvetljave, vrsto rastline, opažanja in podobno.  

Toda beležkam navkljub je vaše delo najbrž precej nepredvidljivo, ima veliko spremenljivk.

Že temperature so letos višje kot lansko poletje, torej je v rastlinah veliko manj soka kot lani, to pa pomeni, da mi lanski zapiski ne bi bili v prav veliko pomoč. Ampak s tem se ne obremenjujem; ko ustvarjam, hočem biti res skrajno prisotna, sproti opazujem, prilagajam, preizkušam. 

Kar se beležk tiče, pa še to: ravno zadnjič sem razmišljala, da bi si bilo morda dobro izpisati vse projekte, ki jih imam trenutno v delu. Pravkar namreč urejam serijo semen, nabiram rastline za semena, barvam z naravnimi barvili, vzdržujem vrt, z oblikovalko nakita Niko Klinec ustvarjam kolekcijo srebrnega nakita Silver Seeds, narejeno iz odlitkov semen, ki jih fotografiram. Spomladi in poleti imam vedno največ dela, takrat je narava prebujena, z njo pa tudi moji projekti. Pozimi pa grem v polhibernacijo, takrat se bolj ukvarjam z administrativnimi in monotonimi opravili. Po koncu šolanja sem kar nekaj let potrebovala, da sem ugotovila, da je ta kreativna hibernacija, med katero ideje zorijo, pravzaprav nujna za umetniško prakso.

Knjiga Rastlinsko
Foto: Tilyen Mucik

Podobno torej kot pri vsakem življenju z naravo. Vaš proces dostikrat obsega ponavljanje in prilagajanje z majhnimi odstopanji, ki spominjajo na ciklične rutine skrbi za zemljo, za dom. 

Gotovo gre za ritual. Serija Rastlinsko je nastajala dve, tri leta, med katerimi se je ravno s ponavljanjem procesa šele izoblikoval koncept projekta. 

Pri nastajanju knjige Rastlinsko ste sodelovali z grafičnimi oblikovalci iz priznanega ljubljanskega studia AA. Ali v vaše projekte pogosto kreativno vstopajo tudi drugi ljudje? Kako je potekalo sodelovanje ob knjigi?

Sprva sem knjigo nameravala oblikovati sama, potem pa sem sprevidela, da je bolj smiselno, če nalogo zaupam komu, ki je za to usposobljen in bo moje ideje znal v grafični jezik prenesti učinkoviteje, kot bi to lahko storila sama. Aljaža in Anjo sem poznala že od prej, zelo všeč mi je bilo njuno delo, zelo pa me je zanimalo tudi, kako poteka proces nastanka knjige. Veliko smo se pogovarjali, pretresali različne ideje, si tudi pustili, da se te ideje razvijejo. Največji izziv te knjige je bil izziv razvrščanja oziroma klasifikacije: rastline bi lahko razvrstili po vrsti, po velikosti, po abecedi, mogočih ključev za razvrščanje je mnogo. Nazadnje smo se strinjali, da jih razvrstimo po barvi. Knjiga teče od zelene prek rumene, oranžne in rjave do skoraj črne; to je morda še jasneje vidno v indeksu, ki spremlja knjigo na koncu in je tudi moj najljubši del knjige. Iz njega smo pozneje izpeljali tudi botanične plakate. Pri tem se morda znova kaže moja ljubezen do popisovanja, iskanja vzorcev in katalogiziranja, o kateri sva govorili prej. Zelo sem si želela, da bi ta knjiga lahko postala darilo, ki me predstavlja in ga dam od sebe komu novemu, ko pride v moje življenje – in to se je zgodilo. 

Knjiga Rastlinsko
Foto: Tilyen Mucik

Je za vas kot vizualno umetnico proces ustvarjanja knjige bistveno drugačen od procesa ustvarjanja razstave?

Knjiga in razstava sta med seboj zelo različni. Najprej gre za drugačen sekvenčni red, ki ga v nobenem primeru ne moreš popolnoma predvideti, a vedno poteka po neki vnaprej določeni logiki. Potem pa je tu še razlika v formatu: na razstavah so serijo Rastlinsko predstavljale fotografije velikosti 80 × 100 cm, v knjigi je podoba seveda veliko manjša. Ko ustvarjam, so moji originali sicer navadno precej majhni, toda jih potem skeniram ali fotografiram, močno povečam in pregledujem vse najmanjše podrobnosti, listne žile in majhne luknjice, kjer so rastlino naglodale žuželke. Zanimajo me notranje strukture in anomalije, ki so v knjigi zaradi njene velikosti slabše vidne. 

Kaj je pravzaprav botrovalo odločitvi, da se v svoji praksi ukvarjate predvsem z naravo, z rastlinami? 

Kot majhna deklica sem z mamo ustvarjala herbarije, z očetom sem veliko hodila v gozd in nabirala gobe, borovnice. Mislim, da je to eden izmed glavnih dejavnikov, ki so me pripeljali do današnje prakse. Gre za del podzavesti, ki je samo tvoj in ki v odrasli dobi prej ali slej začne pronicati navzven. Že zelo zgodaj sem vedela, da bi rada postala fotografinja, začela sem s koncertno fotografijo, ki ima svojevrstne zakonitosti, pozneje me je zanimal ženski akt, ki je spet popolnoma drugačen. Nato sem se leta 2016 usmerila v botanično fotografijo in takrat nemudoma vedela, da je to tisto, čemur se želim posvetiti. Danes še vedno rada delam herbarije, imam jih tako v fizični kot v digitalni obliki. Ko utrgam neko rastlino, mi ta znova služi kot spominek, kot zaznamek v času in prostoru, ki me opominja na moj trenutni miselni svet in zanimanja. Ves čas zbiram in kopičim zanimivosti, ki jih opazim okoli sebe. Trenutno ustvarjam serijo, pri kateri zbiram semena – ta praksa me prisili, da sem res prisotna v naravi, da opazujem, raziskujem, poskušam razumeti. Mislim, da je vsakršno delo z naravo lahko način, kako se premakniti iz norega vsakdana.

Razstava Rastlinsko/Plant-Based v Galeriji Velenje jeseni 2024
Foto: Tilyen Mucik

Gre torej za neke vrste sintezo raziskovanja in ustvarjanja, znanosti in umetnosti? Trenutno lahko na vseh področjih sledimo porastu misli o neločljivi povezanosti narave in družbe. 

Od narave in od rastlin se lahko ogromno naučimo. Večna resnica je, da mora nekaj umreti, da se lahko rodi kaj drugega, in to nam še kar ni čisto jasno. Če bi si naravo vzeli za vzor, bi nam bilo lahko mnogo lažje. Njej pa tudi. Naravi bi morali dati več prostora, da deluje po svoje, in se ne toliko vmešavati v njeno delovanje. Ljudje si želimo vse razumeti in potem posegati v to (tudi v stvari in procese, ki delujejo sami po sebi, brez nas), pa s svojimi posegi po mojem mnenju kdaj tudi bolj škodimo kot koristimo. Strašno všeč mi je, da čedalje bolj manično iščemo izgubljeni stik, da se vračajo stare obrti, znanja, materiali. Menim, da bi bilo za vsakogar dobro, če bi bil kdaj od začetka do konca sezone prisoten na kakšni kmetiji, na vrtu, da bi se lahko začel zavedati, kako dolg je proces, ki pripelje do naše hrane in izdelkov. Pa tudi tega, kako samozadostne so reči, kadar jim enkrat damo to, kar potrebujejo, in kako z veseljem vračajo obilne plodove. 

Se vam zdi, da je sodobno predstavljanje narave v umetnosti lahko tudi invazivno? V preteklosti smo se že naučili, da se lahko nekatere z »drugostjo« fascinirane veje umetnosti pozneje izkažejo za problematične ali celo škodljive.

Res je, da je v zadnjih desetletjih opaziti porast upodabljanja ali ukvarjanja z naravo v umetnosti. Sama ne maram nobenih trendov, raje imam iskrenost. Pri predstavljanju narave v umetnosti gre za iskanje tanke meje med romantično očaranostjo in brutalnim realizmom. Sama sem včasih celo pretirano romantična, saj pri svojem delu stavim na lepoto podobe, ta lepota pa naj potem opazovalca pripelje do spodaj ležečih plasti pomena, kompleksnosti in razmislekov. Dokumentarističen pristop pa pogosto temelji na grozljivih prikazih človeškega vpliva na naravo, ki gledalca preseka na pol z občutki krivde in odgovornosti. Tu gre za balansiranje, iskanje ravnotežja, ki je za vsakega ustvarjalca drugačno. Dostikrat razmišljam, na kakšen način človeku ponuditi užitek ob gledanju neke reči, pa ga hkrati opominjati, kako pomembna je ta stvar. Ko sem ustvarjala serijo Tihožitja, so me glodala vprašanja, češ, »Zakaj spet rože?« oziroma »Saj so lepe, ampak o čem pa govorijo?« In z ustvarjanjem nadaljnjih serij sem si na to vprašanje odgovorila: bistvo je prav v tem, da samo so in so samo lepe. Kdo jih je oblikoval? Kdo si jih je izmislil? In spet, govoriva le o reproduktivnem organu neke rastline, pa je vse tako popolno in funkcionalno.

Kako pa vidite povezavo med rožami in ženskostjo? Simbolično so bile v umetnosti rastline velik del sodobne zgodovine povezane z nekakšno benigno lepoto, pa tudi z neškodljivostjo ali skrivnostnostjo.

Med nastajanjem serije Tihožitja sem veliko brala Lindo Nochlin, ki govori o dejstvu, da so bila tihožitja večinoma v domeni žensk. Potem sem to povezala še s floriografijo oziroma »jezikom rož«, torej načinom, s katerim so se v zgodovini cvetlicam pripisovali skrivni pomeni, ki so omogočili izrekanje tistega, kar je bilo zaradi etikete nesprejemljivo ali neizgovorljivo. Ni pa me sram spregovoriti niti o tem, da menim, da ni vsaka ženska umetnica, ki upodablja cvetje, feministična umetnica. Zame je moja povezava z naravo višje od vsega drugega. Vesolju je vseeno, katerega spola sem. In spet, ne vrti se vse okoli nas, so stvari, ki so veliko večje od nas.

Na čigavi steni bi najraje zagledali svoje delo? V kateri galeriji in na kateri naslovnici?

Zastopa me Galerija Fotografija, ki dostikrat moja dela jemlje na velike mednarodne umetniške sejme. Ko se na takšnih sejmih proda moje delo, sem vedno zelo zadovoljna, saj sklepam, da kupec prej ni vedel zame, kar pomeni, da se je nekdo odločil kupiti delo na podlagi dela samega; da se je nekdo zares povezal z mojim delom. To mi pomeni največ. Z veseljem bi videla svoja dela v galeriji, ki ima veliko naravne svetlobe – ena lepših se mi zdi Galerija Velenje, pa ne zato, ker sem Velenjčanka. Tam sem že predstavljala serijo Rastlinsko. Zelo zanimivo bi se mi zdelo tudi, da bi imela galerija atrij, da bi lahko tam na sredini nastala še kakšna rastlinska instalacija. Kar se tiče naslovnice, pa imam zelo rada galerijo Blumenhaus, ki vedno obravnava botanične teme, vendar pa vključi najrazličnejše pristope, prepleta zgodovinska dejstva in plete zgodbo med različnimi umetniškimi upodabljanji narave. Nasploh mi je – tudi pri razstavah in konec koncev pri lastnem delu – blizu pristop, ki eno temo obravnava z veliko različnih zornih kotov in v različnih tehnikah. 

Predstavitev knjige Rastlinsko v Galeriji Fotografija.
Foto: Teja Blatnik